Tonight I joined a dynamic discussion about how to make TheStoreFront Community project self-sustaining...and I couldn’t help but flash back into the early days of when TakingITGlobal was founded and we had our discussions on what future directions we would take and how our ideals and dreams could be transformed into actionable plans. Of course, even after 9 years of having the ‘idea’ of TIG, the essence of having challenging strategic conversations still remains part of my current reality – however the energy in the room this evening reconnected me to the Fall of 2000, when we hosted meetings with invitations sent out to friends, organizations and those who joined our website from Toronto.
The dynamics of the room jolted from cohesive and interconnected to somewhat tense given the financial realities of the project. Earlier this year, a 1000 square foot store front space was established in order to serve as a support and communication network in the context of an urban village. Starting in January, the costs of rent will be doubled and the project in its current state does not generate enough revenue to afford costs of rent or administration. That said, an exciting range of events have taken place in recent months including a documentary with interviews of people in the neighbourhood, the inaugural BIG on Bloor Festival (bigonbloor.com/festival), the “b-l-o-o-o-o-r” design campaign including sales of well designed American Apparel t-shirts and bags, the “Everything Local” silent auction event and hosting of meetings, events and exhibits including the Afri Village Fest front window presence & photo documentation.
The project was made possible through a partnership between ThinkTankToronto, Business Improvement Area Office, and a group of students and faculty at the Ontario College of Art and Design (OCAD).
A key driver and designer of the initiative is a former TakingITGlobal staff member, Ghazaleh Etezal who is currently 21 and worked with us as a graphic designer in 2006. As I connected with Ghazaleh this evening, it was amazing to see her in action in her role as one of the connectors and in hearing people reference her contributions of design, research and coordination for TheStoreFront. It was also great to chat with Ghazaleh this evening and hear her attribute TakingITGlobal as part of her inspiration for the project.
In many ways, the place based goals of creating community for TheStoreFront initiative are aligned with the global online community objectives for TIG. As explained on the website, TheStoreFront aims to be “the common space between two separate disconnected worlds of youth, institutions, neighbourhood NGOs, programs and services available within the BloorCourt and BloorDale Villages (Christie to Lansdowne on Bloor West).” On a conceptual level, it is intriguing for me to observe and be part of a conversation about how to grow and sustain a space that supports vibrant community engagement.
Some of the ideas shared this evening that are most interesting to me include:
- Having a paid membership fee (i.e. $10/month)
- Hosting regular meetings (weekly or monthly) for ‘members’ to attend which would serve as a social space, with topics of discussion
- Utilizing the space to feature the products of local artists (i.e. clothes, jewlery, artwork)
- Having a cafe space with organic chocolate & other organic snacks sold
- Renting out the space to community organizations for events/meetings
- Offering workshops to help meet needs of community members (i.e. English as a second language, or focusing on a particular craft/skill with guest speakers etc).
- Establishing a core base of volunteers (i.e. a partnership with the neighbouring Working Women Community Centre), to offer an experience for newcomers to Canada living in the neighbourhood which would help to ensure that core responsibilities are fulfilled (i.e. keyholders with people who are responsible for opening & closing up the space)
One concern that emerged from the discussions was the issue of timing and how challenging it will be to raise sufficient funds in time for the end of the year. There was some discussion on what the concept or project would be if it did not live in the specific space at 957 Bloor W – however most of the ideas generated were aimed at trying to keep the space alive.
If it ends up not being feasible to maintain the 957 Bloor W StoreFront space due to costs, my recommendation is to develop stronger partnerships with existing places designed for the community (i.e. local community centres, employment centres, libraries etc) and try to help revitalize existing spaces that are supported by the government and that have a history of serving the community. While I love the idea of transforming commercial spaces into being community driven and serving, it may be too challenging to develop a financially sustainable model at this current time due to current economic realities.
On a final note...I do hope that the financial challenges can be overcome and that a proven model can be developed, shared and scaled with other communities!
Here's a list of who came:
Night at the Indies / Meow Films: Gurbeen
Community Arts Collective / Daily Bread Food Bank: Jim
BIG and BIG Festival: Ann
People Plan Toronto: Ann
DIG IN: Donna / Ann
Torontopedia: Himy
Working Women: Diana / Jessica
BloorCourt BIA: Shelley
IF Theatre: Sara
Supportive, active, creative, engaged dedicated locals: Ryan / Michelle / Phil / Darcy / Leah / Leigh / Chatherine S / Craig / Camilo
Delaware Residents (Street Festival): Rosalie
Delaware Open Space: Darcy
Humanist Movement: Nick / Roberto
Sistering (past Chair): France
Green Party: Steve
Annex Lions Club: Monica
Wireless Toronto: Gabe
Concord Café: Genoveva
Christie Ossington Neighbourhood Centre: Tim
Dufferin Grove Residents Association: / Rob
Anarchist U: Christian / Maggie
Laidlaw Foundation: Ana
Globe & Mail: Nadja
Property Owner 957: Robert Markovits
Chemistry Branding (consultant and partner): Will
Jim Allen Photo: Jim
TakingITGlobal: Jennifer
[unconfirmed]
Freedom Clothing: Amanda
Parkdale Liberty: Jennifer
ArchiTEXT: Zahra
Long & McQuade: Jon
Toronto Poets: Jason / Hajile
Linux Caffé: David
Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.
Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.
Zakaj vam pišem, se sprašujete.
Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.
V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.
O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec.Takole so o njem zapisali drugi:
Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book, predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.
Ko berem besede prijateljev, mi je vedno toplo pri srcu:
“Najtežje je spreminjati sebe – ampak ko to uspeš, spremeniš tudi svet, in kot pravi Žiga, pustiš sled. Res izjemno in svojevrstno delo je ta knjiga.”
“Samo eno napako ima. To, da se ni pojavila že pred dvajsetimi let, ko sem začel stopati v realno življenje.”
Seveda bom vesel tudi vaših mnenj. Delček knjige lahko prelistate.
Moje darilo za vas in vaše prijatelje je torej srečna koda: dragiprijatelj, s katero boste do mojega rojstnega dne, do 14.decembra, lahko kupili Mojo sr(e)čno knjigo z 20-odstotnim popustom na spletni strani http://www.srecna-knjiga.si
Z nakupom knjige s to srečno kodo, boste podarili tudi 5 evrov Zvezi prijateljev mladine. Prepričan sem, da nama s prijateljico Anito Ogulin ne bo težko najti otrok, ki jih bomo vsi skupaj s tem razveselili.
Iskreno se veselim decembrskih trenutkov. Naj bodo letošnji še posebej praznični.
Z najboljšimi pozdravi!
Žiga
P. S: V času moje nedosegljivosti me bo nadomeščal Štefan Fartek - stefan.fartek@srecna-knjiga.si (070 421255). Nekaj dni pred koncem leta pa bom tudi sam že doma.
Art for me
is a journey
into the unspoken, unknown, unwanted and unheard
realities of our shadows
and of our hopes.
We are suspended in time
glimpsing in the mirror
of our future and our past
They flash before us and cause a jolt
of hope, of fear, of want, of release.
Our senses on overload
we admire and adore
our object of fascination
representing the idol we love
and demon we hate.
we forgive
we empathize
we heal
we bathe
in beauty
and bliss.
Pred dnevi sem imel prispevek na srečanju Unicefa Nič o nas brez nas v občini, o katerem je pisal širše Martin.
Nič o nas brez nas v občini!
četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,
Mestni svet Mestne občine Ljubljana
Mestni trg 1, velika sejna dvorana, Ljubljana.
PRISPEVEK: AKTIVNA PARTICIPACIJA JE ODGOVORNOST VSAKEGA POSAMEZNIKA, MEDIJI PA SO NAM LAHKO V POMOČ
V mislih mi odzvanjajo besede dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle in soustanovitelja World Economic Foruma: “Nismo odgovorni samo za to, kar naredimo, temveč tudi za to, česar ne naredimo.”
Tega se moramo zavedati predvsem mladi. Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika. Kako prav je imel Thomas Jefferson, ko je nekoč dejal: “Močno verjamem v srečo, a sem ugotovil, da več kot delam, več imam od tega. ”
John Goddard (www.johngoddard.info/) je najbolj znan po svoji osupljivi življenjski listi dosežkov. Pri petnajstih si je napisal 127 ciljev, ki jih je želel uresničiti v svojem življenju. Seznam je impresiven in drzen, toda rezultati so resnično neverjetni.
Mladi ljudje morajo definirati svoj uspeh. Pri tem naj prepustijo svojemu umu, da prisluhne notranjim željam. Nikoli ne bo nihče mogel odgovoriti na vprašanje, kdo je bolj uspešen. Mati Tereza ali Donald Trump.
Svoje življenje je treba graditi na idejah, sanjah, ciljih in viziji. Ustvariti si je potrebno svoj proces uspeha.
Mediji imajo pomembno vlogo. Mnogi jih imenujejo četrta veja oblasti. Novinarji so ljudje, ki na podlagi danih informacij presojajo, katera so tista sporočila, ki jih bodo pošiljali širši javnosti.
Obstajajo nekatere medijske zakonitosti, ki jih je treba poznati, preden navežemo stik novinarji. Dobro je, da poznamo raznolikost medijev in njihovo delovanje. Novinarji imajo dnevno veliko informacij, bolj so pozorni na večje organizacije kot posameznike (zato je modro, da so mladi aktivni prek različnih organizacij, doma in po svetu), zanimajo jih zanimive, predvsem aktualne zgodbe. Predvsem pa so novinarji ljudje in prav je, da jih tako tudi razumemo.
Svoje ideje, mišljenja in delovanje lahko posredujemo medijem na različne načine. Morda je to najlažje narediti drugo nedeljo v mesecu decembru, ko na pobudo Unicefa in odbora Akademije za televizijsko umetnost in znanost, obeležujemo mednarodni dan otrok v medijih. Na ta dan naj bi bili mediji še posebej odprti za mlade.
Glede na zapisano pa je prav, da še enkrat poudarim, da je najboljši način, da predvidiš svojo prihodnost ta, da si jo ustvariš sam, kot je rekel Stephen Covey. Mediji pa nam lahko pri tem zelo pomagajo, če to želimo, če se nam zdi smiselno in če to znamo pravilno komunicirati.
Sporočilo za javnost št. 1 Ljubljana, 20. 11. 2008
Prišla je ravno o pravem času
Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.
Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.
Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.
Avtor knjige je triindvajsetletni Žiga Vavpotič, študent ekonomije, mednarodnih odnosov, kadrovskega managementa in podjetnik, Unescov glasnik, svetovalec različnim vladam v programih za mlade, v letu 2004 član Gatesovega svetovalnega odbora za prihodnost ( Microsoft Office Information Worker Board of the Future), novinar v otroškem programu Radia Slovenija in še marsikaj.
Knjigo je uredila Zvezdana M. Kompara. Zanimivo vsebino bogati privlačna oblika, z risbami Tonija Anžlovarja in fotografijami Cirila Jazbeca. Angleški prevod Romane Furlan je oplemenitil pisatelj in prevajalec Alan McConnell-Duff.
Žiga Vavpotič razume sedanjo krizo kot priložnost v preobleki in kot poziv, da nihče ne more stati ob strani. V mislih ima (med drugim) že nov načrt, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, ki bi jo pisali državljani Slovenije in na ta način prispevali svoje predloge za prihodnost Slovenije.
Več informacij:
Za pogovor z Žigom Vavpotičem do 27. novembra, prosimo, pokličite tel. 051 421 255, ali pišite na ziga.vavpotic@srecna-knjiga.si, po 27. novembru pa pokličite na tel. 041 694 795, ali pišite na zvezdana.kompara@srecna-knjiga.si, da bom lahko posredovala vaše želje avtorju.
Lepo pozdravljeni!
Zvezdana Marija Kompara
svetovalka
Uradnikov ne razumemo kot najbolj prijaznih ljudi. Včasih stereotipno, drugič upravičeno.
Današnja zgodba gre takole:
Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.
Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.
7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?
Na hodniku je gospa.
˝Kaj bi radi,˝ me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.
Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝
˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.
Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.
Od gospe sem vzel ime. Od mene bo dobila osebno zahvalo, tudi v vodstvo bo romala moja zgodba. Morda pa smo krivi tudi sami, za grde poglede uradnikov. Ker premalokrat pohvalimo.
Hkrati pa upam, da bo tudi ona zgodbo delila s svojimi kolegi. Strinjam se, da so pravila in red za spoštovati. Vendar moramo včasih razumeti tudi čez okvirje našega reda.
Gre za majhne usluge velikih ljudi. Prijaznost se vedno povrne. In morda lahko reši tudi življenje. Vsekakor pa nekomu dan. In tega se ne pozabi kar tako.
Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.
Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.
Spomnim se potovanja v Paris. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor morala priti do koles, s katerimi bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj EUR za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 EUR po kolesu. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo, se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.
Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavedam svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico do njih. 1:0 za Dance.
Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi ostalo Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.
Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in se pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.
Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.
Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.
Spomnim se potovanja v Pariz. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor mogla do koles, s katerima bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj evrov za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 evrov za vsako kolo. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.
Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija - Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavem svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico k njim. 1:0 za Dance.
Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi drugi Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri, z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.
Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.
Congratulations to Mali Bickley, Grade 5 teacher at W. H. Day Elementary School, Bradford, Ontario who wins over $10,000 in classroom technology and thanks for the mention of TakingITGlobal in your video! We are so thrilled that you are using TIGed.org in your classroom.
Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?
Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).
In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.
Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?
Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?
Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).
In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.
Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?
Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?
Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).
In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.
Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?
Ste med tistimi, ki se ubadate, kako voditi podjetje v času finančne krize?
Se sprašujete, kako je do krize prišlo?
Kako v krizi komunicirati, da boste prispevali k čim boljšim poslovnim rezultatom?
Predvsem pa, kako lahko finančno krizo izkoristimo kot poslovno priložnost?
Prisluhnite mnenjem in izkušnjam mednarodnih strokovnjakov
FINANČNA KRIZA KOT POSLOVNA PRILOŽNOST
Pridružite se nam na srečanju Poslovnega kluba SOCIUS s PANELNO RAZPRAVO
V ponedeljek, 24. novembra 2008, od 9.00 – 13.00 ure,
v veliki sejni dvorani MOL, Magistrat, Mestni trg 1, Ljubljana.
Naši gostje bodo
ddr. Branko Urošević
Mednarodna avtoriteta na področju upravljanja s tveganji in finančne analize prihodnosti
Ddr. Urošević je doktoriral s področja financ na Univerzi Berkeley in s področja fizike na Univerzi Brown v ZDA, kjer je deloval tudi kot svetovalec v družbi McKinsey.
Je ustanovitelj in predsednik Južnoevropskega centra za sodobne finance s sedežem v Beogradu.
Drago Cotar, predsednik uprave Zavarovalnice Maribor,
Jadranka Dakić, požupanja MOL,
Tomaž Lovše, direktor Diners Slovenija, Hrvaška in Italija,
Nina Tomažin, direktorica ProPiar in
Drenislav Žekić, Pomočnik predsednika uprave Podravke za korporativno komuniciranje in podpredsednik Hrvaškega združenja za odnose z javnostmi.
ÙÙÙÙÙ
Oklevate? Ne obljubljamo, da bo vaše podjetje zaradi vaše udeležbe že jutri uspešnejše. Gotovo pa boste lahko marsikaj koristnega izvedeli, seimeli priložnost pogovoriti s svojimi stanovskimi kolegi in tudi sami prispevati k uspehu dogodka s svojim znanjem in izkušnjami.
Alenka PodbevšekŽiga Vavpotič
izvršna direktorica direktor Poslovnega kluba Socius Socius d.d.
P.S.: Prijave do 21. novembra 2008 na elektronski naslov klub@socius.eu , ali po tel. št. 01 589 85 50. Kotizacija za nečlane 175 € (plus DDV) na TRR: 33000-1557983242 pri Hypo Alpe Adria Bank d.d. Ljubljana.; za člane Poslovnega kluba Socius brezplačno. Kotizacijo zaračunamo na podlagi prijave.
So. It’s over. It is really over; and there are no riots in the streets of Chicago and LA, no disappointed citizens packing their belongings together to leave this country for good, no thoughts of anger, of despair. No. Instead there is hope. A light at the end of a long and dark tunnel; after eight years of disappointments, of embarrassments, of failed policies, and of a divided country, there is suddenly a future again that people are willing to fight for, that they are excited to fight for.
It is amazing for me to think about the journey this country has traveled over the past two years. Since I moved to New York, and probably long before, no other topic has been discussed as much as the presidential election. What a long journey it must have been for Barack Obama. From campaigning for the first primaries, to his victory over Hillary Clinton and winning the Democratic Presidential Nomination, to this day of his election and his speech at Grant Park in Chicago tonight.
While I was watching the results come this evening, I couldn’t help but wonder what he must have felt during those last hours of this two year long process. Where was he? What was he doing? New Hampshire. Pennsylvania. Ohio! What went through his head when he saw these election results come in, like we did? Relief? Joy? Pride? Did he possibly even cry when the news channels announced him to be president-elect of the United States of America? All this stress and tension falling off him for a few moments and making room for emotions to take control. Even if just for a split second maybe?
I can only imagine his thoughts and his feelings in those moments. A whole country, the entire world is now looking up to this man. What a responsibility! And how courageous to take on such kind of responsibility, not to shy away from it. What kind of character does it take for someone to endure a two year long campaign, to be scrutinized by the media – every single sentence you say, to be followed wherever you go, and wherever you have gone in your past?
Being an aspiring leader myself, I look up to this man today and bow before him in awe and respect for what he has achieved. For making history. For bringing back hope to this country, and to the world. For standing firm in his beliefs against all odds. For showing strength, courage and fearlessness, when I know that no man or woman, facing the enormous challenges that he will face as the next President of the United States, no man or woman will not also at times feel week, dispirited and fearful during difficult times like these.
But today is not only the day of Barack Obama. Today is the day of the American people. In the past couple of years, Americans I met were embarrassed for their President Bush, for the politics of their country. They apologized for what their country has done to the world. But after eight long years, Americans can finally be proud again; proud to have now an incredibly intelligent, inspiring, and humble man as their leader. I am proud of Obama, and I am happy for all of my American friends who don’t need to feel ashamed anymore, but who can be proud, too. Proud of their new President, and proud of their country, which is no doubt capable of doing much good in this world.
Today, the United States has become a better place. Today, the world has become a better place.
